Švicarija: skupnost, umetnost in narava 8. februar 2017 - 6. januar 2019 Ustvarjalni center Švicarija, Ljubljana kuratorka: Yasmín Martín Vodopivec
Prolog
Na vzpetini tik za najstarejšo zgradbo v ljubljanskem parku Tivoli – Tivolskim gradom – se za zvenečim imenom “Švicarija” sramežljivo skriva prav nenavadna hiša. Postavljena leta 1909 kot hotel je tekom svoje zgodovine zamenjala več vlog, danes pa pod upraviteljstvom Mednarodnega grafičnega likovnega centra (čigar domicil je ravno v omenjenem gradu) nastopa kot ustvarjalni center z bogatim kulturno-umetniškim in rezidenčnim programom. Stavba je bila javnosti po obnovi prvič predstavljena na 32. grafičnem bienalu Kriterij rojstva, kjer je služila kot eno od prizorišč osrednje bienalske razstave.
Letos pa je bila na kulturni dan otvorjena še kot Ustvarjalni center. Otvoritveno dogajanje bo preko projekta Švicarija: skupnost, umetnost in narava trajalo skoraj eno leto (do 6. januarja 2019). Osrednji moment projekta je zagotovo obsežna in premišljeno koncipirana razstava, ki se pne od temeljev stavbe vse do podstrešnih etaž; poleg tega pa projekt spremlja še bogat enoletni program in aktivno umetniško dogajanje – na eni strani z umetniki, ki so v Švicariji dobili atelje, na drugi z rezidencami in projektnimi ateljeji večinoma tujih umetnikov.
Na tej spletni strani bom naslovni projekt predstavil v celoti – zaradi obsežnega gradiva predeljeno na več člankov. V pričujočem se fokusiram na zgodovino stavbe, oziroma tega območja, kar je dokumentirano tudi v samostojnem segmentu trenutne razstave v Švicariji (vštevši s tem sicer konstelirana na štiri sklope); zgodovina se predstavlja v prvem pritličnem prostoru.
Projektna razstava je zasnovana kot celosten prikaz treh komponent, ki so jih snovalci Ustvarjalnega centra Švicarija tekom svojega raziskovanja definirali kot ključne tekom cele zgodovine stavbe. Na skupnosti, umetnosti in naravi gradi tudi vizija Švicarije za v prihodnost. Avtorica razstave je Yasmín Martín Vodopivec, ki se je pri vsakem sklopu povezala z različnimi institucijami in posamezniki. Razstava je konstelirana preko petih nadstropij, v osnovi razdeljena na štiri sklope. V pritličju nas v razstavo uvede ličen prikaz zgodovine stavbe, ki je nastal v sodelovanju z ZVKDS. Nadaljuje se z likovnim delom, ki se pne čez vsa nadstropja stavbe in je nastal v sodelovanju z Vladimirjem Vidmarjem, oziroma v specifičnem segmentu z Marušo Kocjančič. V pritličju je tudi spominski atelje Stojana Batiča, ki je nastal v sodelovanju z Nejko Batič in Mestnim muzejem. Od pritličja pa vse do drugega nadstropja se v stopniščnem jašku pne instalacija Dragice Čadež, kot del likovne razstave. V kleti so Arhitekturni biro Arrea, v sodelovanju z ZVKDS postavili razstavo o prenovi stavbe; na drugi mansardi pa je prezenčna knjižnica in mala zbirka male plastike. Prvo nadstropje nam ponuja tudi vpogled v projektni atelje rezidenčnega umetnika iz Turčije – Bilala Yilmaza.
Od nemškega zabavišča do ustvarjalnega centra
Razstava se prične s sprehodom čez pritlično info točko, ki vključuje tudi trgovinico z umetniškimi deli manjših dimenzij, izdelanimi izpod rok umetnikov, ki imajo trenutno ateljeje v Švicariji. Prvi razstavni prostor je nastal v sodelovanju z ZVKDS in nam preko panojske predstavitve zgodovine Švicarije že takoj na začetku ogleda poda jasno sliko kako se je to območje razvijalo in kakšne vloge je igralo.
Na mestu pred današnjo Švicarijo je prva stavba postavljena že leta 1835; gre za leseno gostišče Lokal Tivoli, čigar naročnik je bilo pronemško usmerjeno Casino Verein Laibach (oziroma ljubljansko Kazinsko društvo). Krčma sprva služi predvsem ali celo izključno kot zbirališče članov Kazinskega društva in drugih nemško-zavednih meščanov Ljubljane in je taktično umeščena na razgledišče Belvedere, na stičišču enega od krakov Lattermanovih drevoredov. V grad pod vzpetino z Lokalom Tivoli se leta 1852 naseli eden pomembnejših avstro-ogrskih vojskovodij – maršal Josef Radetzky von Radetz, ki tu biva do leta 1856. V tem času da ob Lokal Tivoli postaviti manjšo hišico, ki je namenoma aludirala na švicarski tip arhitekture; zbog česar se tudi kmalu prime ime “Schweizerhaus” (nem. Švicarska hiša), iz česar se razvije znana slovenitev “Švicarija”. Leta 1858 Radetzky grad s pripadajočim zemljiščem vrne cesarju Francu Jožefu I., ta pa jo leta 1864 proda Mestni občini Ljubljana. Leta 1881 pred stavbo postavijo dva paviljona, ki stavbi pridata poseben arhitekturni čar. Prešeren, ki je v štiridesetih letih o Švicariji pisal kot o “nemškutarskem gnezdu”, bi svoje mnenje spremenil šele na prelomu stoletja, ko 1899 upravljanje stavbe prevzame prvi slovenski najemnik Friderik Novak in dopusti tudi kakšno slovensko besedo.
Uničujoči velikonočni potres leta 1895 je korenito zaznamoval podobo Ljubljane. Ker je bil večji del centra mesta popolnoma uničen ali vsaj močno načet, je bilo velik del potrebno pozidati na novo. Celotna izgradnja tako imenovane “popotresne Ljubljane” je potekala pod budnim očesom ambicioznega, vizionarskega župana Ivana Hribarja. V tem času, ko je Slovenija še krepko pod jurisdikcijo avstro-ogrskega cesarskega dvora in so višji sloji prebivalstva pronemško naravnani, predstavlja Hribar drznega moža, ki nikoli javno ne skriva svoje proslovenske politične naravnanosti (zaradi tega je bil stalno navzkriž z dvorom). To je izkazoval v manjših potezah, kot je na primer sodelovanje pri izoblikovanju tipično-slovenske ornamentike za interier Hotela Tivoli, o čemer bo govora v nadaljevanju, do uporniške smrti leta 1914, ko se je pri svojih devetinosemdesetih letih v protest zoper italijansko okupacijo Ljubljane zavil v jugoslovansko zastavo in se pri Gruberjevem prekopu na Kodeljevem vrgel v Ljubljanico.
Ko leta 1905 najemnik Švicarije postane znani ljubljanski gostilničar Ivan Kenda (pred tem je imel v najemu restavracijo v Narodnem domu), se stvari hitro prično spreminjati. Že leta 1908 ljubljanskemu mestnemu svetu preko župana Hribarja poda apel, naj se na območju današnje Švicarije prične gradnja nove, večje in modernejše stavbe. To utemelji z besedami: “[…] današnje poslopje Švicarija ne zadostuje več zahtevam časa, niti kot restavracija, niti kot okrasek mesta. Poslopja so ali napol razrušena ali pa v zelo slabem stanju. […] Za ljubljansko prebivalstvo samo, kakor tudi za promet s tujci, je gotovo izvanrednega pomena, da se nahaja v bližini mesta prijetno zabavišče. Lepšega kraja v bližini mesta pa ni, kakor je ravno Švicarija.” Ivan Kenda je bil drugače eden naših prvih strokovnjakov na področju gostinstva, med drugim je predaval pri nas in v tujini. V Bolgariji je prevzel hotelsko podjetje, ki mu je prineslo ogromno denarja. Ob vrnitvi v Slovenijo je na Bledu kupil hotele Mallner, Park, Casino in Europa, poleg tega pa še Zdraviliški dom, več vil, grad s starim kopališčem in tudi celotno Blejsko jezero. Nekaj let je bil tudi blejski župan.
Mestni svet predlogu ugodi in izdelavo načrta naložijo mestnemu arhitektu Cirilu Metodu Kochu. Slednji je bil eden izmed “Hribarjevih arhitektov”, ki so ključno vplivali na podobo popotresne Ljubljane. Poleg načrtov za Švicarijo je izdelal načrte še za Pogačnikovo, Čudnovo in Vodnikovo hišo (vse na Tavčarjevi ulici) ter za Mestno hranilnico (Trdinova ulica), poleg tega je bil vodja del pri gradnji Zmajskega mostu in pri modernizaciji fasade Hauptmanove hiše na Prešernovem trgu. Prva služba, ki jo je dobil v Ljubljani, po končani dunajski akademiji, je bilo mesto strokovnega vodje v ljubljanskem gradbenem podjetju Filipa Supančiča.
Koch ne razmišlja o stavbi, kot o iz konteksta vzeti arhitekturi, marveč je zanj ključnega pomena ravno pozicija stavbe na stičišču mestnega središča in Rožnika, ki ju povezujejo Lattermanovi drevoredi v samem parku Tivoli. Nikakor pa ne razmišlja zgolj o zunanjščini stavbe – morda bi lahko rekli, da se celo bolj posveti interierju, pri čemer imam v mislih vse od konstelacije prostorov do oblikovanja posodja za kuhinjo. Sprva je bilo najverjetneje zamišljeno, da bi stavba v arhitekturi sledila takrat modernemu berlinskemu stilu. O tem lahko preberemo v ohranjenem dokumentu Promemoria, čigar prepis je tudi prezentiran na razstavi. Avtor dokumenta je najverjetneje Valentin Krisper, ki je ta čas vodja urada z zvenečim imenom – Deželne zveze za pospeševanje prometa tujcev na Kranjskem. Izrazito pronemško naravnan predlog je pri narodnozavednem Slovencu županu Hribarju naletel na takojšnje neodobravanje.
Namesto tega je Hribar, v dogovoru s Kendo, Kocha poslal na pot na Gorenjsko. Arhitekt je tako po dolgem in počez prečesal današnjo Gorenjsko, kot zagotovo najbolj slovensko regijo in deloma tudi Primorsko. Zaradi svoje geografske pozicije v središču države je Kranjska tudi regija, kjer je opaznih najmanj vplivov sosednjih narodov (četudi so ti vendarle konkretno prisotni so obmejne regije do tega seveda precej bolj dovzetne) in je potemtakem povsem legitimno sklepati, da bo v tem kontekstu tisto tipično slovensko moč najti ravno na Gorenjskem.
Moment te konstrukcije narodnega sloga je bil v vedno bolj sprejeti narodnozavedni politiki, ki jo je gojil Hribar, nadvse toplo pozdravljen. Ko je bilo izdano uradno stavbeno dovoljenje, je bilo v glasilu Rdeči prapor zapisano: “Tivolska Švicarija v Ljubljani bo podrta in zgradi se nova, večja, z narodnimi motivi.” Med vsemi kandidati, ki so se potegovali za gradnjo je bil izbran Filip Supančič (v njegovem podjetju je Koch našel prvo službo v Ljubljani), ki je bil tudi edini domačin med prijavljenimi. Del Švicarije so med gradnjo hotela podrli, del pa je ves čas deloval in Kendi omogočal stalen pritok zaslužka.
Navkljub gradbenim delom le nekaj metrov stran od nekdanjega zbirališča pronemškega meščanstva, je posel tekel nemoteno. K temu je zagotovo veliko pripomoglo tudi nekaj manj “uradnih” razlogov. Na relaciji Franca Jožefa cesta (dan. Cankarjeva ulica) – Bleiweisov park (dan. park s Pravoslavno cerkvijo ob vstopu v park TIvoli) – Lattermanov drevored (dan. Plečnikova promenada z Jakopičevim sprehajališčem) – grad Podturn (dan. Tivolski grad z MGLC) – razgledišče Belvedere (dan. vzpetina z UC Švicarija) – Kneippovo kopačišče (globoko v gozdu) – pot na Bellevue – hotel Bellevue je potekala tako imenovana “kurbirska steza”. Leta 1897 je župan Hribar sicer legaliziral prostitucijo v nekaj javnih hišah v Prulah, a je šlo za precej rigiden sistem, ki je bil že leta 1904 v praksi in 1919 tudi uradno širom Slovenije prepovedan. Ena od natakaric Ivana Kende, ki je poganjala posel v času gradnje novega hotelskega poslopja (in kasneje s svojim službovanjem nadaljevala v samem hotelu), je bila zagotovo zloglasna Fani, ki je poleg svojega gostilničarskega dela, na trasi “kurbirske steze” opravljala še razne popoldanske aktivnosti.
Hotel Tivoli je odprt leta 1909. Končni stroški so bili za kar 100% višji od predvidenih (končno 200.000 kron), saj je Kenda stalno vnašal neke popravke in dodatke v originalni načrt. To je sprožilo buren odziv v časopisju in na Občini, kar pa je med drugim rezultiralo v predčasni prekinitvi pogodbenega razmerja med najemnikom in Mestno občino. Poleg tega je moral Kenda občini izplačati vso zaostalo najemnino ter ji celo prepustiti ves hotelski inventar, ki ga je kupil na lastne stroške.
Četudi je Hotel Tivoli, ki se ga je tekom cele zgodovine držalo ime njegove predhodnice Švicarije, stalno menjal najemnike in imel vedno notranje-gospodarske težave, pa je navzven deloval veličastno, profesionalno in premišljeno zastavljeno. V času njegove izgradnje je bilo neizpodbitno dejstvo, da se ga je omenjalo v isti sapi kot hotela Slon in Union, ki še danes veljata za luksuzni ustanovi. Hotel Tivoli je stremel k estetiki, ki jo lahko spremljamo v angleških cottage nastanitvenih obratih: ruralna eleganca. Ta aspekt je bil viden na popolnoma vseh nivojih – od umestitve stavbe na stičišče med mestnim središčem in mestnim gozdom, prepletanja opečnato-kamnite in lesene gradnje, iskanja nacionalne podeželske ornamentike in inkorporacija le-te v meščansko življenje, po naročilu izdelano pohištvo in preostal inventar (kuhinjsko posodje, ipd.), tematske poslikave prostorov, ki so se šablonsko vlekle preko dolgih secesijskih frizov, in tako naprej.
V Hotelu Tivoli je bilo vedno pestro. Od kuharskih tečajev (o čemer priča tudi razstavljena kuharska knjiga iz leta odprtja), plesov, koncertov, raznih predstav in kulturnih prireditev, do slavnostnih banketov, shodov različnih političnih strank in društev. Kenda je stalno skrbel tudi za karseda veliko pretočnost med centrom mesta in nekoliko odmaknjeno Švicarijo. Tako imenovani “fijakarji” so ves čas čakali pred hotelom Slon, da bi zainteresirane s kočijo ali kasneje z avtomobilom peljali do Švicarije. Avtomobil si kasneje kupi tudi sam Kenda in goste vozi po Ljubljani. Proti plačilu, seveda.
Proslovenska politika je med drugim po zaslugi Ivana Hribarja v Ljubljani prihajala v ospredje. In tudi na nekdaj povsem nemškem razgledišču Belvedere, se je to vedno bolj kazalo. Švicarija je postajala tudi zbirališče slovenskih kulturnikov in umetnikov. Eden prvih je bil Ivan Cankar, ki je tu živel pozimi na prehodu iz 1909 na 1910, v tem času pa najverjetneje spisal enega svojih bolj znanih del – Bela krizantema. Že leta 1910 se je za sedem let preselil v hotel Rožnik, kjer je pod upraviteljstvom MGML danes urejena njegova spominska soba. Poleg Cankarja so se tu zadrževali tudi Viktor Zalar, Vladimir Levstik, Miha Čop, Maksim Gaspari, in drugi. Med drugim se je sočasno s Cankarjevo nastanitvijo v hotelu Tivoli tu dogajala konferenca Jugoslovanske socialdemokratske stranke, ki je želela združiti vse južne Slovane (Srbi, Hrvati, Bolgari, Slovenci), v narodnem, kulturnem in jezikovnem smislu (i. e. Tivolska resolucija), čemur je Cankar ostro nasprotoval.
Kasneje, med obema vojnama, se je Švicarija že uveljavila kot zbirališče slovenskega proletariata, poleg tega pa je svoj domicil tu našlo nekaj političnih strank. Stavba je na vseh področjih dobivala alternativne namembnosti, od vsega je bila še najmanj hotel. Okrog 1920 Mestna občina Ljubljana v Švicarijo naseli del ljubljanskega Akademskega doma, tu je delovalo letno gledališče z opernimi uprizoritvami, kabaretna skupina. Občinski uradniki so imeli še več idej, kako bi porabili prostore hotela Tivoli – med drugim so sem nameravali naseliti Dečji dom, Zeleno šolo in Doam za ostarele zaslužne meščane, a se nič od tega ni realiziralo. Leta 1930 stavbo prenovijo in okrog 1934 sem naselijo družine ruskih emigrantov, večinoma intelektualcev, iz Oktobrske revolucije, ki so bili do tega trenutka nastanjeni v Šempeterski vojašnici. Ruski prebežniki so prostore v Švicariji namenili tudi za razna ruska društva, večinoma pod okriljem ruske matice.
Kmalu zatem, malo pred začetkom druge svetovne vojne, v Švicarijo pride prvi umetnik, da bi si tu uredil svoj atelje. To je bil Ivan Zajec, med drugim avtor Prešernovega spomenika v centru mesta. Kmalu se mu ločeno pridružita še Karel Putrih in Zdenko Kalin. Nekaj let po koncu druge svetovne vojne pa Mestna občina Ljubljana v Švicariji uredi manjša stanovanja za socialno ogrožene družine. Ta tris je skupaj funkcioniral vse do leta 2014, ko so stavbo tekom adaptacijskih del zapustili še zadnji stanovalci in uporabniki. Njihove vezi so bile izredno močne, med seboj so sodevali in si na vse načine pomagali. Zagotovo najbolj znano Kalinovo delo – Deček s piščalko, ki stoji v Tivoliju in na Kolodvorski ulici, je lep pokazatelj tega – kiparju je po nekaterih pričevanjih namreč poziral eden od otrok ruskih prebežnikov, ki so živeli v Švicariji.
Nekje od sredine petdesetih let dalje je Švicarija funkcionirala kot izrazito heterogen družaben prostor in predvsem predstavlja absolutno pomembno poglavje v zgodovini slovenske umetnosti. Ena od umetnic, ki je imela v Švicariji dolga leta atelje – Dragica Čadež, je stavbo povsem upravičeno imenovala kar “tempelj slovenskega povojnega kiparstva”. Bolj po naključju je namreč Švicarija v večini gostila kiparje – Janez Lenassi, Dušan Tršar, Drago Tršar, Lujo Vodopivec, Karel Putrih, Zdenko Kalin, Stojan Batič, Ivan Zajec, Dragica Čadež, Jakov Brdar, od slikarjev pa sta predvsem poznana France Gruden in Sergej Kapus. Veliko umetnikov je tudi predstavljenih na likovnem delu razstave v Švicariji, o katerem pa bo govora v enem od naslednjih člankov.
Leta 2008 se je začel projekt celovite prenove stavbe – tako v arhitekturnem, kot predvsem v programskem smislu. Prenovljena stavba je bila javnosti odprta z 32. grafičnim bienalom Kriterij rojstva, ko je predstavljala eno od osrednjih razstavišč. Od 8. februarja 2018 dalje pa Švicarija tudi uradno nosi naziv “ustvarjalni center” in pod upravljanjem Mednarodnega grafičnega likovnega centra ponuja neverjetno bogat spremljevalni, ateljejski in rezidenčni program.
Za pomoč pri nabiranju gradiva za ta članek se zahvaljujem Yasmín Martín Vodopivec in Anji Guid.